Letošnji tradicionalni koncert Folklorne skupine »SAVA« z naslovom “Ob Kolpi, tam sem jaz doma” je drugi iz niza folklornih večerov, ki smo ga posvetili prikazu ljudskega izročila posamezne regije, katerega že ima skupina v svojem bogatem repertoarju, vsako leto pa dodamo tudi nekaj novega.
Po lanskoletni predstavitvi ljudskega izročila Primorske, je bila druga na vrsti naša Bela krajina, ki se geografsko vije ob reki Kolpi od Kostela vse tja do Metlike.
V sklopu prikaza ljudskega izročila smo želeli predstaviti tudi tradicionalno etnološko in gastronomsko podobo posamezne pokrajine – tokrat je bila v preddverju Šmartinskega doma belokranjska VINICA, kjer ste lahko užili okuse z bregov ob reki Kolpi.

Za začetek so Dečve, pevke FS Sava, zapele Daj nam, bože, dobro leto. Godci in plesalci smo zaplesali Črnomaljsko in Metliško kolo, pri tem pa nismo imeli glasbene spremljave, saj so le to nadomestili naši glasovi. 

Z nami so bili tudi tamburaši Tamburaške skupine Bisernica ter njihovi veterani.

Pesmi in kola iz Starega trga ob Kolpi so prva letošnja noviteta v programu Folklorne skupine SAVA

Po tem, ko so nam tamburaši zaigrali vsem dobro poznano Pastirče mlado, so se Dečve predstavile z Bojanskimi pesmimi – drugo letošnjo novost.

Kasneje so se plesalci prikazali Jurjevanje. Zaplesali smo naslednje plese: Zelena mala dubrava – Sirotica – Ivanič kolo – Carska kasa – Hruške, jabuke, slive in Preloško kolo.

Po dveh belokranjskih Vse tičice lepo pojo in Pijmo, bratci, vince, so nam Dečve prepustile oder, plesalci pa smo odplesali zadnji splet tega večera – Kostelski pir.
Ta odrska postavitev je letošnja tretja novost v programu Folklorne skupine SAVA. Kostelski pir prikazuje svatbeno zabavo v Kostelu v začetku prejšnjega stoletja. Plesi Kostela so že bolj podobni ostalim parnim kranjskim plesom: oberštajeriš, mulcartanc, sibenšrift, šotiš, šnelpolka in šotiš polka, pir pa se konča s plesno igro kačo zvijat, ki so jo vodili po hiši in nato še zunaj po vasi do cerkve, ob tem pa se zabavali s petjem zbadljive pesmi: Zagrebačke frajlice nosijo šešire …

Konec se je hitro približeval, in tako smo vsi nastopajoči skupaj s publiko lahko zaploskali in zavriskali dvema članoma Jožetu Kočevarju in Janku Bajtu za več kot 40-letno udejstvovanje pri FS Sava, predstavnik JSKD RS pa jima je podelil priznanje – Častno Maroltovo značkoŠe enkrat iskrene čestitke obema!

Za zaključek smo vsi skupaj zapeli Viniško himno ter s pesmijo sklenili naš drugi celovečerni koncert iz sklopa tematskih večerov posameznih slovenskih pokrajin. 
Umetniški vodja skupine Tomaž Gantar je še dodal: “Belokranjski večer je res minil v lepem decembrskem vzdušju! Tudi sam sem naravnost užival v vlogi starešine v spletu Kostelski pir, ki je obenem požel največ simpatij.” Poudariti je treba, da tudi predsednik FS Sava Zvone Gantar ni skrival navdušenja nad izvedenim nastopom. K uspešnemu nastopu so zagotovo pripomogle tudi intenzivne vaje v Kobaridu, ki smo jih izvedli v ta namen. 
Nastopajoči smo na odru uživali, seveda pa vsega tega ne bi bilo brez vas, ki nas pri našem delu podpirate. Hvala za izrečene pohvale, za aplavze. Obenem se za podporo zahvaljujemo tudi našim pokroviteljem – Mestni občini Kranj, Podjetju Sava d.d. in Javnemu skladu Republike Slovenije. 

Praznovanje 60. obletnice Folklorne skupine Sava Kranj smo meseca marca zaključili s turnejo v Nepal. Bilo nas je 38 – plesalci, godci in pa tamburaši Tamburaške skupine Bisernica iz Reteč, s katerimi že vrsto let sodelujemo. Na poti smo bili 10 dni, medtem pa smo doživeli marsikaj zanimivega in nepozabnega.

Naša turneja se je začela s poletom z Letališča Jožeta Pučnika 5. marca. Po dvournem letu smo za las ujeli letalo v Istanbulu, s katerim smo nato šest ur potovali v Indijo – New Delhi. Naša naslednja postaja je bila glavno mesto Nepala – Kathmandu, kjer smo tisti, ki ure nismo nastavljali sproti, morali zavrteti kazalce za več kot štiri ure in pol naprej.

Po nadvse prijetni dobrodošlici, smo se z avtobusom odpeljali v naš prvi hotel, kjer smo se udobno namestili, potem pa odpravili na kosilo. Organizatorji festivala so se zelo potrudili, saj smo imeli vsak dan na voljo kar nekaj različnih, okusnih jedi. Sledila je prva prireditev, na kateri nas je nagovoril predsednik Nepala in pozdravil vse sodelujoče – na festivalu so namreč poleg nas sodelovale tudi folklorne in plesne skupine iz Francije, Slovaške, Indije, Bolgarije, Litve, Poljske, Kanarskih otokov, Nizozemske, Šrilanke, Bangladeša in Nepala. Z nekaterimi smo se na videz poznali že s prejšnjih festivalov, zato je bilo druženje po večerji še prijetnejše.

Naslednji dan smo se že zgodaj zjutraj odpravili na pot proti mestu Birendranager. Vožnja je bila zelo zanimiva in pestra, saj smo se vozili kar triindvajset ur. V eni od revij o Nepalu smo lahko prebrali, da prebivalci Nepala za ceste pravijo, da so boljše, kot če jih ne bi bilo, kar smo na lastni koži občutili tudi sami. Sploh pa ne smemo pozabiti na hupanje, ki ga še zdaleč ni primanjkovalo. Skoraj smo se ga že navadili, tako kot vožnje po levi strani. Ker pa smo folkloristi, smo si čas na avtobusu krajšali s petjem in igrami ter se ob tem še kako zabavali, nekaj časa pa tudi spali, če nam je le uspelo. V mesto smo prispeli zgodaj zjutraj in se namestili, nato pa utrujeni zaspali za nekaj ur.

Po zajtrku smo v belokranjskih nošah sodelovali v paradi, ki se je odvijala po mestu. Prebivalci tega mesta so bili navdušeni nad belo barvo naših noš in nas prijazno pozdravljali z »Namaste«, kar naj bi pomenilo »Klanjam se tebi in Bogu«. Že popoldne smo imeli nastop, kjer smo se predstavili z belokranjskimi plesi. Naš nastop, na katerem smo zaplesali prekmurski, belokranjski in rezijanski ples, pa je spremljalo preko 40.000 ljudi – toliko vstopnic je bilo namreč prodanih ob prireditvi. Kljub temu, da smo bili nekoliko utrujeni od prejšnjega dne, nam energije ni primanjkovalo, saj smo izvedeli, da je ena od folklornic postala teta, kar pa se ne zgodi vsak dan .

Čas na turneji je kar hitro mineval, saj smo se večino časa vozili z avtobusom in se ustavljali v posameznih mestih, kjer smo predstavljali našo kulturno dediščino. Tako smo se naslednje jutro odpravili v mesto Butwal, kamor smo se vozili kar deset ur. Dan smo zaključili z zabavo, kjer smo dodobra pretegnili naše noge. V sredo zjutraj smo se napotili na travnik, kjer smo lahko videli Himalajo. Po zajtrku smo se oblekli v noše, sledila sta parada po mestu in nastop. Še posebno veselje je bilo videti v očeh otrok, ki so v šolskih uniformah občudovali našo polt in oblačila.

Takoj po nastopu smo se odpravili v mesto Pokhara, ki je eno od najbolj priljubljenih turističnih destinacij v državi. Od drugih mest se je na prvi pogled razlikovalo po številnih trgovinah, v katerih smo lahko kupili spominke za naše domače, obenem pa po lepo urejeni okolici, ki je do tedaj nismo bili vajeni. V mestu smo si ta dan privoščili nakupovanje, nad čimer je bil bolj navdušen ženski del skupine. Po kosilu smo se oblekli v noše in se odpeljali na nastop, kjer smo množico nasmejali s štajerskimi plesi in ženitvijo Onzeka.

V folklorni skupini je že dolgo navada, da člane, ki so prvič na turneji krstimo in tudi tokrat se nihče ni izmuznil. Medse smo sprejeli tri nove člane, na katere smo zelo ponosni, saj so uspešno prestali vse naloge. Po kratkem počitku smo zjutraj vstali že ob pol štirih, saj smo se odpravili na razgledniško točko Sarangkot, od koder naj bi videli sončni vzhod. Vreme nam tokrat ni bilo naklonjeno, saj so se na nebu razgrnili oblaki, vseeno pa smo od daleč lahko videli lepo pokrajino. Zvečer smo prispeli nazaj v naš prvi hotel v Kathmandu, kjer smo organizirali zabavo, na kateri sta skupaj zaigrala violinist iz Slovaške in naš harmonikar. Tako smo zopet dokazali, da meje niso pomembne in da se ujamemo tudi pri plesu.

V Kathmanduju smo si naslednje jutro ogledali templje in poslikali nekaj skupinskih fotografij. Popoldne smo izvedli naš zadnji nastop in tudi tukaj je bilo kar veliko število gledalcev. Predstavili smo se z rezijanskim, belokranjskim in štajerskim plesom. Zvečer pa smo se udeležili podelitve priznanj, kjer je prav vsak udeleženec prejel zahvalo za sodelovanje. Tudi mi smo se zahvalili organizatorjem in našim vodičem za ves njihov trud, ki ga očitno ni bilo malo. Večer se je nadaljeval z zabavnim programom, kjer smo skupaj zaplesali s plesalci drugih udeleženih skupin. Zjutraj nas je namreč čakalo pakiranje noš in osebne prtljage ter odhod na letališče. Pot domov je bila kar dolga, saj smo zopet morali trikrat prestopiti na letališčih preden smo lahko na Letališču Jožeta Pučnika pozdravili domače.

Ob koncu turneje lahko rečemo, da smo ne glede na kulturni šok ob prihodu na festival, neizmerno uživali. Organizatorji so se izredno potrudili, prav tako smo bili navdušeni nad prijaznostjo ostalih prebivalcev Nepala. Turneja nas je obenem še bolj povezala kot skupino, kar nas navdaja z optimizmom. S tem dokazujemo, da smo projekt ob 60-letnici uspešno izpeljali in da – GREMO NAPREJ!